Koda kaosa

<p>Sonce je zahajalo nad Madridom in obarvalo nebo z intenzivno oranžno barvo ki se je odbijala od oken nebotičnikov kot da bi vse mesto gorelo. V majhnem razmetanem stanovanju v osrčju Lavapiésa je Daniel Sánchez sedel pred prepletom kablov in utripajočih zaslonov njegove krvave oči pa so bile uprte v neskončne vrstice kode. Nenehno brnenje računalniških ventilatorjev je bilo kot popačena uspavanka edini zvok v prostoru ki je dišal po postani kavi in ​​ovenelih sanjah. Daniel s svojimi razmršenimi črnimi lasmi in večdnevno strniščem je bil bolj podoben brodolomniku kot briljantnemu programerju kakršen je nekoč bil. Mora obstajati pot je zamrmral sam pri sebi njegovi prsti pa so z divjo naglico leteli po tipkovnici. Izhod iz te luknje. Pogled mu je za trenutek ušel na kup neodprtih pisem v kotu pisalne mize. Računi obvestila o deložaciji grožnje upnikov. Vsaka ovojnica je bila bodeč opomin kako je prišel do te točke. Daniel je zaprl oči in si dovolil trenutek šibkosti. Spomnil se je vznemirjenja adrenalina tistih ne tako davnih dni ko se je svet kriptovalut zdel kot obljubljena dežela. Vložil je vse: svoje prihranke posojila celo denar ki si ga je izposodil od prijateljev in družine. In potem je kot bi mignil vse izginilo. Idiot se je karal in s pestjo udaril po mizi. Moral bi videti da prihaja. Iz samozatopljenosti ga je potegnil zvok mobilnega telefona. Bil je Javier njegov najboljši prijatelj in edina oseba ki še vedno ni izgubila zaupanja vanj.</p>